V Soških krajih

No, pa smo spet doma...
Kot sem omenila že v prejšnem blogu smo se s Chillyjem 4 dni potepali naokoli. Imeli smo se odlično in na samih krasnih krajih smo bili! Lepa je tale naša Slovenija :)

1.dan

Okoli desetih smo se odpeljali od doma. Najprej smo se ustavili v štacuni (hihi, kot ponavadi :P), ker sta starša ugotovila, da jaz pravzaprav nimam nobenih normalnih superg, v katerih bi se dalo hoditi v hribe. Pa saj imam allstarke! Ampak ... pravzaprav sem se nekajkrat pri agilityju v allstarkah že skoraj ubila in tako sem si izbrala ene, ki celo niso tako odvratno grde. Chilly je med tem godrnjal v avtu.

Kmalu (kakor za koga) smo se vrnili v avto in čisto zares odšli. Peljali smo se čez Kranjsko goro in proti Vršiču. Malo pred "vrhom" Vršiča smo se ustavili in šli gledat neko Rusko kapelco. Chilly je ta čas izkoristil tako, da je temeljito prescal vsa bližnja drevesa. Da se ve čigavo je, a ne!
Ko smo se temeljito nagledali, nascali in napojili Chillyja smo spet sedli v avto in po ovinkih prilezli do vrha ceste. Spet smo parkirali, se preobuli v superge in odšli proti poštarskemu domu. Na poti do tja smo nekajkrat srečali ... Hm... velike bele pošasti, nam ljudem znane kot ovce. Moj ubogi pes se jih je strašansko bal in se od strahu skoraj polulal. Ni čisto vedel ali naj jih nalaja, se jim samo na nekaj kilometrov izogne, jih ugrizne ali se le prestrašeno skrije v moje naročje. Na koncu je izbral zadnjo možnost. A, kaj ko ga je firbčna ovca povohala kar iz naročja... Kadar na poti ravno ni bilo ovc je Chilly veselo skakal za raznoraznim mrčesom, grizel travo ali pa... ehm... scal vsepovsod naokoli. Pot do poštarskega doma res ni dolga, sploh pa če veš kaj te čaka zgoraj. Mmm, štruklji! Torej smo se napokali juhe in domačih štrukljev in odšli še do bližnjega kucla. No... in potem spet v avto in po ovinkih navzdol. Ker je bil Chilly pri kosilu kljub mojemu negodovanju deležen nekaj koščkov tega in onega, mu je postalo na ovinkih slabo in na zadnjem ovinku je izbruhal vse česar je bil tisti dan deležen. Potem so pa naju grdo gledali!

Prenočišče smo našli v Bovcu, kjer smo nato spali vse 3 noči.

2. dan

Prvo noč sem spala precej zanič. Starša sta pozabila vzeti še en šotor in tako sem morala spati skupaj z bratom. Ker pa je šotor precej majhen se ga zaradi dveh blazin ni dalo zapreti do konca in tako je Chilly celo noč rinil ven. Kar nekajkrat me je zbudil, ker je uspel v luknjo utakniti glavo, ven pa je ni mogel dati in tako je cvilil. Ali pa je videl kaj sumljivega in se začel dreti. Če pa že ne to, se je pa valjal po moji glavi, me grizel v nos, ali praskal po blazini. Grrr. Na koncu sem ga potlačila v spalko in ga pošteno nadrla. Najbrž je sprevidel da je heca dovolj, ker je nato v hipu zaspal.

Zjutraj smo se spet napokali v avto in se odpeljali proti Italiji. Po nov samopostavljiv šotor. K sreči smo iskano trgovino kmalu našli. Naju s Chillyjem je razveselilo dejstvo, da je tu za pse vstop dovoljen. Kupili smo nov šotor, nekaj drugih stvari in še en"šotor", ki ni šotor. Quetchina samopostavljiva jedilnica, soba, arafat... Nekaj uporabnega za pasje razstave pač. Mislim da nam bo v Trbovljah kar prav prišel. Ko smo s polnimi rokami nakupljenih stvari prišli ven, smo se z nekoliko bolj polnim prtljažnikom odpeljali nazaj proti Bovcu. Ustavili smo se v neki gostilni. Ko smo se že posedli za mizo nam je zaštekalo da je to neka fensi šmensi restavracija. Ampak bili smo pač lačni. Naročila sem rezance z gobami. Pač... mislila sem široke rezance v smetanovi omaki z gobami. Prinesli pa so nam mini kupček nečesa črnega. Zgledalo je bljaki. Črni rezanci iz tinte, z jurčki in hobotnico. Brkljala sem in bila čisto obupana; saj to ne more biti užitno! No... in pravzaprav res ni bilo ker sem kmalu našla črva. In še enega. In še dva. In... na koncu je na robu krožnika obležalo 5 kuhanih črvov. Samo zgroženo sem gledala. Seveda sem se pritožila. Chilly je bil čisto živčen. Spet so mi hoteli skuhati nekaj čudnega, tako da sem raje rekla, naj mi skuhajo čisto navadne špageete z paradižnikom in nič drugega. No, to je bilo pa končno nekaj užitnega. Haha! Hrana je bila bolj bjek kot ne... No, moji čisto navadni špageti so bili še najboljši. Cena pa taka da bi drugje lahko 2x ali celo 3x jedli.

Po kosilu smo odšli do reke Nadiže, k Napoleonovem mostu. Voda je bila precej hladna. Chilly je malo brodil po nizki vodi, jaz pa sem nekajkrat zaplavala. Chillyju je enkrat spodrsnilo s skale in padel je v vodo. Od presenečenja in strahu je imel oči kot krožnike. Hitro je splaval proti bregu in se potem pošteno povaljal po blatu. Kako je bil lep potem! Oči je rekel da ga sploh ne bo spustil v avto, Chilly pa je od navdušenja nad osvežilnimi učinki blata kar godel.

3.dan

Zjutraj smo se zapeljali do mesta in tam na klopci jedli rogljičke. Chilly je lovil drobtinice, češ lej kako sem lačen. Njaa, nad briketi se je pa samo zmrdoval. Naša zbirčna metka :P
Po zajtrku smo odšli na letališče, nato pa smo se prestavili k Soči. Najprej smo poležavali, nato pa smo se odločili da gremo še k izviru Soče. Chilly je tam ves navdušen skakal po strmi poti navzgor, jaz pa sem mu kar naprej utrujala s fotoaparatom. Sem pa res tečna! Izvir soče me je navdušil, res je zanimivo iz kakšne globoke luknje pride na plan.

Chillyja to mislim, da ni preveč ganilo, je bil pa ves zadovoljen da je na takem finem sprehodu.

4.dan

Zjutraj smo pospravili šotore in šli na zajtrk v mesto. Potem smo odtacali do avta in šli proti domu. Ustavili smo se pri trdnjavi Kluže in šli do vode. Wau, voda je bila čisto turkizna, res je bilo lepo. Kot v Narniji (: Moj ubogi lačni, sestradani in žejni pes (čeprav smo mu ponujali futer in vodo pred odhodom) je našel najbolj umazano lužo in jo pol popil še preden sem opazila... Samo upam, da mi ne bo jutri driskal. Potem pa je bil strašno firbčen in je skoraj padel v Sočo, ker je videl metulja. Odskakljali smo spet gor, pardon, Chilly je skakljal, mi pa sopihali od vročine. In smo šli čez Predel proti domu. Spotoma smo se ustavili še pri Rabeljskem jezeru. Luštno jezero, nekoliko manjše od Blejskega, z enim mini otočkom ob robu jezera. Voda je bila brrr.... mrzla. Ampak bilo je vroče in tako sem skočila noter. Chilly pa v jok. Prijela sem ga in ga odnesla do mini mini otočka čisto ob obali. Ampak uups. Padla sva oba v vodo in Chillyjeve oči so se spet spremenile v krožnike. No, ko sva končno uspela priti do otočka sem ga spustila da je malo vohljal. Itak se boji vode in ni mogel drugam. Sicer ga ne spuščam, ker mu je odpoklic še vedno španska vas. Tako pa se je navohljal, naskakal in nalaufal. Čez nekaj časa mu je ratalo dolgčas in mi je prinesel palico. Potem sva se šla pa igrico "vrži, deri se in me lovi". To zgleda tako da mu vržem palico potem pa jo on ucvre čim dalj od mene. Ko se je te igrice naveličal se je spomnil da se je fino dret na race. No, ampak na njegovo žalost sem mu hitro dokazala da to ni tako fino. Preostanek časa je preživel na sušenju... Ker pač ne sme moker v avto. Potem je čas hitro mineval in že smo spet sedeli v avtu in se vozili domov...

Hjaa, kar lepo je bilo. Prav škoda, da je počitnic že skoraj konec. Ta teden bom preživela doma, potem pa bo že spet šola. Pred tem pa še Trboveljska razstava. Se je že veselim!

Morda se vidimo tam...

Lep pozdrav,
Ana & Chilly

Počitnice

Počitnice grejo že h koncu, spomini pa ostajajo živi. Letošnje počitnice so bile (oz. so) za nas, bodoče "fazane" in njihove pse nekoliko daljše. Šolske nadloge so se končale že petnajstega junija in od takrat je minil že lep čas. Ves ta čas vsekakor ni šel v nič, o kje pa! Koliko doživetij, tragedij, komedij, zoprnij in veselja se je že zgodilo. Oh, toliko da se vsega tačežko spomnem, še težje pa je vse to napisati. A vendarle bom z vami delila drobec počitniških doživetij.

Začelo se je z morjem. Takoj ko smo 15. prejeli spričevala sem odrvela domov k Chillyju, ki se je veselo valjal po potovalkah. Teli kufri morajo biti za njega prav čudovita zadeva. Vedno so polni pasjega futra in igrač. In veste, on strašno rad kam gre! Kufri pa lahko pomenijo samo to: da pač nekam gremo... In res smo šli. Za en teden smo se odpeljali do bližnje Pule oz. kampa v bližini le-te. Morje je bilo toplo, vreme krasno. Chilly pa je začel spoznavati, da voda sploh ni tak bav-bav.

Po enem tednu smo spakirali in odšli, Chilly poln ježkastih nadlog (saj veste, tista grozna semena z bodicami...ah!) pa je jezno godrnjal.

Dva tedna sva nato preživela doma in vmes pridno obiskovala agility. Chillyju se je tja sicer zdelo izredno luštno hodit, ampak ko sva bila tam se je pa izmučen od "naporne vožnje" samo še ulegel v boks in zadremal. Ko sva bila na vrsti za parkur pa je preskočil dve oviri, zalaufal v tunel in se na sredini le-tega ustavil in ni hotel ne naprej ne nazaj. Tako je bilo to, ja...

Te dva tedna sta kar hitro minila. Spet sva spakirala prtljago in za en teden odšla k babici v Bohinj. Oh, to je bilo šele fino! Chilly se je tam čisto razživel. Vsak dan smo odšli k jezeru in tam se je Chilly spremenil v pravo vodno pošast. Kar naprej je zahteval da mu mečem palice v vodo.

In potem jih je, če le ni bilo pregloboko, šel iskat. In to čisto sam...

Tako je bilo dan za dnem, nekega dne, mislim, da je bila sreda, pa je bilo malce drugače. Spet sem mu metala palice in za trenutek nisem bila pozorna na štrik... Chilly je videl metulja in še preden bi uspela reči "Sranje" je Chilly že laufal kakor da mu gori za petami. In to naravnost v gozd in nato na pašnik s kravami. Jaz pa bosa po kamnih in bodečih nežah za njim. Vse skupaj je trajalo kakih 15 minut, jaz sem bila že čisto obupana, da se je izgubil, ali pa da ga je pomendrala krava, skratka sami črni scenariji so se mi pletli v mislih. Potem pa slišim babico, kako se dere da ga je ujela. Fjuuu! Hvala nevem komu! Na srečo je pridivjal mimo nje in je stopila na štrik. Tako sem čisto prešvicana, objokana in z preluknjanimi podplati odšla proti njej in stisnila Chillyja k sebi, tako močno, da se je skoraj zadavil. Njemu pa sploh ni bilo jasno kaj je narobe. Uh, ta presneti pes! Preostanek počitnic v Bohinju je preživel pod strogim nadzorom celotne človeške "ekipe".

Kaj kmalu je minil ta teden. Nato sva en teden spet preživela doma, v Ljubljanski vročini.
Sploh se ne spomnim kaj sva počela, verjetno sva cel teden samo poležavala :P

Nato pa... smo spet "mogli nekam it". Tokrat smo odšli v Mursko soboto, na letališče... Oče je šel tekmovat z jadralnim letalom, mi pa smo se namakali v dežju ali pa crkovali v vročini. Tipično vreme za tekme pravi mama. Chilly je užival, saj je imel tam kar nekaj oboževalcev oz. čohalnikov. Po nekaj dneh, pa je dobil še pasjo družbo, mehkodlako terierko Nejo. Nad njo je bil sprva zelo navdušen, pozneje, ko pa je ugotovil, da je njena igra nekoliko pregroba, pa se je raje umaknil. Tam je bila tudi moja prijateljica, ki sem jo naučila osnov Junior handlinga in tako sva se šle 'pasje razstave'. Zvečer sva šle skupaj z psoma na dolg sprehod in Chilly je navdušeno skakal po travi. Tako navdušeno, da so se mu naslednji dan vnele oči. Ampak jaz seveda na vse mislim in sem imela s seboj Tobrex (kremo za vnete oči). Ko se je znočilo smo skupaj s Chillyjem gledali utrinke ali pa oblake, če je bilo oblačno. Čez dan je Chilly "rudaril"... Pred šotorom je namreč skopal nekaj lukenj. Mogoče je pa iskal nafto :P
Kljub ne preveč prijetnem vremenu smo preživeli in Chilly pravi, da je bilo fino. Bo pa že res, a ne!

Ampak, veš Chilly vsega finega in lepega je enkrat konec. Po desetih dneh smo se odpeljali proti domu, čez dva dni pa smo bili že spet na poti... Kam? Na morje seveda!
Ob petih popoldne smo odšli od doma. Smo pa zgodni, a ne? Hm, no kakorkoli, letos smo se namenili na Krk. Presenečeni smo bili kako je to vbistvu "blizu". Vendar nismo še vedeli kaj nas čaka. Že doma smo vedeli v kateri kamp bomo šli. Nismo pa vedeli, da nam bodo načrti padli v vodo. Torej prišli smo v ta kamp in vprašali, če bi šli lahko pogledat. Chilly pravi, da se tega ne spominja; seveda, ko je pa celo pot drnjohal! Kje sem že ostala? Aja, že vem. No, odvrnili so nam da ni prostora. Čudno smo jih pogledali: "Kako, da ni prostora?" Ne, ni prostora je odvrnil stric. Niti za dva majhna šotora. Ura je bila že sedem in tako smo se odpravili naprej. Ustavili smo se v naslednjem kampu in povedali so nam isto. In nato še v treh kampih in povsod so rekli točno to kar v prvem. V zadnjem kampu, so nam preprosto odvrnili, da je cel otok zaseden. Tako smo se pri Baški obrnili in se namenili na trajekt. Gremo pa na Cres! Na trajekt smo čakali uro in pol. Torej do pol desetih. V čisti temi smo se odpeljali v prvi kamp, ki smo ga zagledali. Samo za prenočit. No, ja... Zjutraj se nam ni dalo seliti v drug kamp in tako smo samo prenesli šotore na boljšo parcelo (čisto ob morju :D ). Chilly je užival v senci, včasih je šel tudi do vode in zmočil tace... Ampak vreme nam je ponagajalo in tako smo že po 6 dneh (namesto po 14 dneh) spakirali in odšli... Ja, domov, kam pa!

In zdaj sedim doma in pišem te kolobocije, Chilly pa počiva v boxu. A, ne bomo ostali doma, seveda, da ne! Jutri zjutraj odpotujemo ... Nekam. Čez Vršič v Bovec in iz Bovca do Nadiže, če bova s Chillyjem pridna, pa še do Italije po kostim za pasjo razstavo. Torej nasvidenje čez en teden!

Lep pozdrav,

Ana&Chilly

Kaj se je vse dogajalo...

Spet se javljava po dolgem času... Najprej naj povem kaj vse se je dogajalo pri nas medtem.
Uf, koliko stvari se je zgodilo!

Chillyja je napadel nek večji pes in je bil čisto bogi. Smo ga peljali k veterinarju in je prvič rekel, da ni nič oz. da je samo podplutba in ima zaradi udarca (?) vročino. Potem nas je naročil na kotrolo in dal analgetike. V istem tednu smo bili torej še 2x na kotroli in vsakič ga je pretipal pa ni bilo videti nič od nič. Potem peti ali pa šesti dan, se je pa Chilly ob petih zjutraj se zbudil in začel predirljivo cviliti. Jaz sem seveda takoj vstala in sem videla da mu iz rane (ki je prej sploh nismo videli) teče kri. Ob sedmih smo takoj leteli k vetu in ko mu je pobril dlako okoli rane, se je iz rane ulilo za celo skodelico gnoja pomešanega s krvjo. Joj, se nam je smilil revež. Potem je dobil obvezo oz. kar plašček (glej na sliki) in moral še 1 mesec prihajati na kontrolo in jesti antibiotike ter analgetike. Sedaj je od tega že dolgo, rana se je zacelila, dlaka je zrastla nazaj in naš divjak spet lahko skače po travi... ali pa tauha kamne iz morja.

Poleg te nezgode, pa se je zgodilo tudi nekaj bolj prijetnih reči... Uspešno sva zaključila tečaj junior handlinga, končala se je šola, bila sva na nekaj razstavah... In na dveh sva tudi tekmovala v Junior handlingu! Na Barju in na državnem prvenstvu iz Junior handlinga. Barje je bilo letos prvič in moram priznati, da me je navdušila ta razstava. Zelo luštna lokacija, veliko prostora... Pa še vstopnine ni bilo (: Upam, da bo naslednje leto spet.

V Maribor in Portorož pa letos nisva šla. Greva pa zato zagotovo v Trbovlje! Malo sva iz vaje, ampak bo že... Pa kostim še rabim.

V jeseni greva na Evropsko samo pogledat, nekako nisva zbrala poguma, da bi se prijavila. Bova pa v Vrtojbi nadoknadila.

No, torej se vidimo v Trbovljah!

Lp, Ana & Chilly

Zimske radosti

Uf, ja... dolgo časa je minilo odkar sva nazadnje pisala tukaj. Pa kaj ko preprosto ni bilo časa. Chilly je pač Chilly in potrebuje 100% pozornost, ko je buden. Kar pomeni neprestano ponavljanje trikcev (za salamo seveda in to izključno tiste ki mu ustrezajo v vsakršnem pogledu), učenje novih zanimivih in obvezno atraktivnih in ne prezahtevnih trikcev, skakanje in miganje okoli njega, čohanje in metanje igrač in zanj zelo priljubljeno norenje po vrtu...

Nekako se mi dozdeva da končno premagujeva to tečno obdobje pubertete :)
Kar velja predvsem zanj, bi imeli morda za pripomniti moji starši...
Odpoklic, ki je med pasjo puberteto izginil brez sledu se nama nekoliko povrača, a še vedno si ga nekako ne upam spustiti na neograjenem prostoru. Visok sneg nama pri učenju le-tega sicer precej pomaga. Včeraj sem ga dala v sneg in se je začuda držal manj kot en meter za mano... Niti ni pogledal v drugo smer. Morda zato, ker mu ta čuden a strašno zabaven sneg kljub vsemu ni nekaj "normalnega".

Čez sneg skače kot kakšna srnica. V bundici seveda. In, ah ta sneg.

V svojem pasjem norenju Chilly niti ne opazi, da se spreminja v pravo snežno kepo. Kepice snega se namreč prijemljejo na njegovo dlako in potem jih je strašno neprijetno spravljati iz pasjega kožuha. Potem pa je jok in stok in grizenje in... topla kopel :)
In potem grozovito fenanje in izmikanje, ter brisanje z brisačami in pucanje ušes in mazanje tačk in tako naprej. Zimske radosti pač.

Torej kako preživljava prvi teden novega leta? Ah, super. Predvsem za njega. Gospoda Kavalirja.

Sneg je namreč strašno fina stvar in vsakodnevni daljši sprehodi po zasneženem gozdu so res krasno krasni. Če bi mi usaj uspelo posneti kakšne krasno krasne snežne slike, ne pa samo rjavih zmazkov z ušesi na beli podlagi.

Počasi bom morala zaključiti, saj danes še nisva opravila "tadolgega" sprehoda, noč pa se že tihotapi na nebo. In Chilly mi poskuša dopovedati, da naju dan pač ne bo čakal dokler jaz ne napišem svojih pasjih pripovedi.

Torej naj zaklučim, da Chilly-a ne bo kar pobralo od samega hudega, medtem ko čaka da se končno zmigam in ga odpeljem ven.
In če se prej ne slišimo, tipkamo ali podobno sem prepričana da naletim na vas naslednji teden. Na Ljubljanski pasji razstavi namreč, kjer se bo letos razstavljalo 11 kavalirskih lepotcev. Pridemo, vsekakor! Z pasjo mrcino vred :P

Lp,

Ana&Chilly :)

Moorje

Včeraj ponoči smo se vrnili z morja. Bili smo na Murterju, v kampu Slanica. Chilly je na morju zeelo užival. V kampu je bilo kar veliko kužatov, tako da je imel tudi družbo. Na plaži se je igral z črno kodrico Ajo, s katero se najprej nista preveč marala, potem pa sta ugotovila, da sta drug drugemu lahko odlična družba in noriji potem ni bilo konca. Igral pa se je tudi z Nemškim špicem Bigi-jem, maltežanko Sophie in Border Collijem Kali-jem. Nad vodo Čilko sicer ni bil preveč navdušen, se je pa kljub temu po vodi prevažal s čolnom in desko. Spala sva skupaj v šotoru in moram reči, da je bil glede na množico novih neznanih vonjav in glasov zeloo priden. Seveda je sem pa tja tudi malo zalajal, največkrat v odgovor kakšnemu drugemu pesjančku. V nekaj dneh ga je poznal cel kamp. Zaradi tega sva od šotora do plaže hodila pol ure, kajti vsakih nekaj metrov naju je kdo ustavil in prečohal Chilly-a, ki je ves navdušen nad tolikšnjo pozornostjo vse prelizal in skakal od veselja. V glavnem, imeli smo se fajn.

Na žalost imam bolj malo slik, ker nam je po dveh dneh crknil fotoaparat in še v tistih dveh dneh smo komaj posneli kakšno sliko, ker ko si pritisnil na gumb za slikanje je bil mali že na drugem koncu plaže. Ampak nekaj je pa vseeno.

Lep morski pozdrav

Ana&Chilly :)

Ojla, Chilly tukaj!

Končno sem tudi jaz dobil čisto svoj pasji blog. Naj se vam predstavim. Sem Chilly, 5- mesečni kavalirček ruby barve. Skotil sem se 10. februarja. Sem malo poseben, saj imam po glavici in prsih belo liso. To sicer po standardu ni zaželjeno, a moji lastnici se zdim z njo prav luškan. Itak pa je vzrediteljica rekla, da bo morda celo izginila.

Ko smo že pri vzrediteljih... prihajam iz psarne Perle du Sahel v Pragi. Moje rodovniško ime je Xotic Xception Perle du Sahel. Moja mama je prekrasna kavalirka ruby barve z imenom Venezia of Woodville, moj oče pa je tricolor Toraylac Bohemian Rhapsody.

Moji lastniki pravijo, da sem zeloo priden in nežen kužek(priznam, včasih tudi kaj ušpičim, ampak saj sem vendar mladiček :P ). Lulam in kakam že zunaj. Včasih malo zalajam na kakšnega veelikega kužka. Obožujem družbo kavalirčkov. Zadnjič sem na sprehodu kar poskakoval od veselja ko sem srečal eno kavalirko. Pa še isto stara je bila. Takooj sva se ujela in se eno uro igrala in lovila, lastniki pa so se nama smehljali. Midva bi se še kar igrala, ampak potem sem moral oditi domov.

Hov, hov!
Se tipkamo!

Lp

Chilly & Ana