Počitnice grejo že h koncu, spomini pa ostajajo živi. Letošnje počitnice so bile (oz. so) za nas, bodoče "fazane" in njihove pse nekoliko daljše. Šolske nadloge so se končale že petnajstega junija in od takrat je minil že lep čas. Ves ta čas vsekakor ni šel v nič, o kje pa! Koliko doživetij, tragedij, komedij, zoprnij in veselja se je že zgodilo. Oh, toliko da se vsega tačežko spomnem, še težje pa je vse to napisati. A vendarle bom z vami delila drobec počitniških doživetij.
Začelo se je z morjem. Takoj ko smo 15. prejeli spričevala sem odrvela domov k Chillyju, ki se je veselo valjal po potovalkah. Teli kufri morajo biti za njega prav čudovita zadeva. Vedno so polni pasjega futra in igrač. In veste, on strašno rad kam gre! Kufri pa lahko pomenijo samo to: da pač nekam gremo... In res smo šli. Za en teden smo se odpeljali do bližnje Pule oz. kampa v bližini le-te. Morje je bilo toplo, vreme krasno. Chilly pa je začel spoznavati, da voda sploh ni tak bav-bav.
Po enem tednu smo spakirali in odšli, Chilly poln ježkastih nadlog (saj veste, tista grozna semena z bodicami...ah!) pa je jezno godrnjal.
Dva tedna sva nato preživela doma in vmes pridno obiskovala agility. Chillyju se je tja sicer zdelo izredno luštno hodit, ampak ko sva bila tam se je pa izmučen od "naporne vožnje" samo še ulegel v boks in zadremal. Ko sva bila na vrsti za parkur pa je preskočil dve oviri, zalaufal v tunel in se na sredini le-tega ustavil in ni hotel ne naprej ne nazaj. Tako je bilo to, ja...
Te dva tedna sta kar hitro minila. Spet sva spakirala prtljago in za en teden odšla k babici v Bohinj. Oh, to je bilo šele fino! Chilly se je tam čisto razživel. Vsak dan smo odšli k jezeru in tam se je Chilly spremenil v pravo vodno pošast. Kar naprej je zahteval da mu mečem palice v vodo.
In potem jih je, če le ni bilo pregloboko, šel iskat. In to čisto sam...
Tako je bilo dan za dnem, nekega dne, mislim, da je bila sreda, pa je bilo malce drugače. Spet sem mu metala palice in za trenutek nisem bila pozorna na štrik... Chilly je videl metulja in še preden bi uspela reči "Sranje" je Chilly že laufal kakor da mu gori za petami. In to naravnost v gozd in nato na pašnik s kravami. Jaz pa bosa po kamnih in bodečih nežah za njim. Vse skupaj je trajalo kakih 15 minut, jaz sem bila že čisto obupana, da se je izgubil, ali pa da ga je pomendrala krava, skratka sami črni scenariji so se mi pletli v mislih. Potem pa slišim babico, kako se dere da ga je ujela. Fjuuu! Hvala nevem komu! Na srečo je pridivjal mimo nje in je stopila na štrik. Tako sem čisto prešvicana, objokana in z preluknjanimi podplati odšla proti njej in stisnila Chillyja k sebi, tako močno, da se je skoraj zadavil. Njemu pa sploh ni bilo jasno kaj je narobe. Uh, ta presneti pes! Preostanek počitnic v Bohinju je preživel pod strogim nadzorom celotne človeške "ekipe".
Kaj kmalu je minil ta teden. Nato sva en teden spet preživela doma, v Ljubljanski vročini.
Sploh se ne spomnim kaj sva počela, verjetno sva cel teden samo poležavala :P
Nato pa... smo spet "mogli nekam it". Tokrat smo odšli v Mursko soboto, na letališče... Oče je šel tekmovat z jadralnim letalom, mi pa smo se namakali v dežju ali pa crkovali v vročini. Tipično vreme za tekme pravi mama. Chilly je užival, saj je imel tam kar nekaj oboževalcev oz. čohalnikov. Po nekaj dneh, pa je dobil še pasjo družbo, mehkodlako terierko Nejo. Nad njo je bil sprva zelo navdušen, pozneje, ko pa je ugotovil, da je njena igra nekoliko pregroba, pa se je raje umaknil. Tam je bila tudi moja prijateljica, ki sem jo naučila osnov Junior handlinga in tako sva se šle 'pasje razstave'. Zvečer sva šle skupaj z psoma na dolg sprehod in Chilly je navdušeno skakal po travi. Tako navdušeno, da so se mu naslednji dan vnele oči. Ampak jaz seveda na vse mislim in sem imela s seboj Tobrex (kremo za vnete oči). Ko se je znočilo smo skupaj s Chillyjem gledali utrinke ali pa oblake, če je bilo oblačno. Čez dan je Chilly "rudaril"... Pred šotorom je namreč skopal nekaj lukenj. Mogoče je pa iskal nafto :P
Kljub ne preveč prijetnem vremenu smo preživeli in Chilly pravi, da je bilo fino. Bo pa že res, a ne!
Ampak, veš Chilly vsega finega in lepega je enkrat konec. Po desetih dneh smo se odpeljali proti domu, čez dva dni pa smo bili že spet na poti... Kam? Na morje seveda!
Ob petih popoldne smo odšli od doma. Smo pa zgodni, a ne? Hm, no kakorkoli, letos smo se namenili na Krk. Presenečeni smo bili kako je to vbistvu "blizu". Vendar nismo še vedeli kaj nas čaka. Že doma smo vedeli v kateri kamp bomo šli. Nismo pa vedeli, da nam bodo načrti padli v vodo. Torej prišli smo v ta kamp in vprašali, če bi šli lahko pogledat. Chilly pravi, da se tega ne spominja; seveda, ko je pa celo pot drnjohal! Kje sem že ostala? Aja, že vem. No, odvrnili so nam da ni prostora. Čudno smo jih pogledali: "Kako, da ni prostora?" Ne, ni prostora je odvrnil stric. Niti za dva majhna šotora. Ura je bila že sedem in tako smo se odpravili naprej. Ustavili smo se v naslednjem kampu in povedali so nam isto. In nato še v treh kampih in povsod so rekli točno to kar v prvem. V zadnjem kampu, so nam preprosto odvrnili, da je cel otok zaseden. Tako smo se pri Baški obrnili in se namenili na trajekt. Gremo pa na Cres! Na trajekt smo čakali uro in pol. Torej do pol desetih. V čisti temi smo se odpeljali v prvi kamp, ki smo ga zagledali. Samo za prenočit. No, ja... Zjutraj se nam ni dalo seliti v drug kamp in tako smo samo prenesli šotore na boljšo parcelo (čisto ob morju :D ). Chilly je užival v senci, včasih je šel tudi do vode in zmočil tace... Ampak vreme nam je ponagajalo in tako smo že po 6 dneh (namesto po 14 dneh) spakirali in odšli... Ja, domov, kam pa!
In zdaj sedim doma in pišem te kolobocije, Chilly pa počiva v boxu. A, ne bomo ostali doma, seveda, da ne! Jutri zjutraj odpotujemo ... Nekam. Čez Vršič v Bovec in iz Bovca do Nadiže, če bova s Chillyjem pridna, pa še do Italije po kostim za pasjo razstavo. Torej nasvidenje čez en teden!
Lep pozdrav,
Sploh se ne spomnim kaj sva počela, verjetno sva cel teden samo poležavala :P
Nato pa... smo spet "mogli nekam it". Tokrat smo odšli v Mursko soboto, na letališče... Oče je šel tekmovat z jadralnim letalom, mi pa smo se namakali v dežju ali pa crkovali v vročini. Tipično vreme za tekme pravi mama. Chilly je užival, saj je imel tam kar nekaj oboževalcev oz. čohalnikov. Po nekaj dneh, pa je dobil še pasjo družbo, mehkodlako terierko Nejo. Nad njo je bil sprva zelo navdušen, pozneje, ko pa je ugotovil, da je njena igra nekoliko pregroba, pa se je raje umaknil. Tam je bila tudi moja prijateljica, ki sem jo naučila osnov Junior handlinga in tako sva se šle 'pasje razstave'. Zvečer sva šle skupaj z psoma na dolg sprehod in Chilly je navdušeno skakal po travi. Tako navdušeno, da so se mu naslednji dan vnele oči. Ampak jaz seveda na vse mislim in sem imela s seboj Tobrex (kremo za vnete oči). Ko se je znočilo smo skupaj s Chillyjem gledali utrinke ali pa oblake, če je bilo oblačno. Čez dan je Chilly "rudaril"... Pred šotorom je namreč skopal nekaj lukenj. Mogoče je pa iskal nafto :P
Kljub ne preveč prijetnem vremenu smo preživeli in Chilly pravi, da je bilo fino. Bo pa že res, a ne!
Ampak, veš Chilly vsega finega in lepega je enkrat konec. Po desetih dneh smo se odpeljali proti domu, čez dva dni pa smo bili že spet na poti... Kam? Na morje seveda!
Ob petih popoldne smo odšli od doma. Smo pa zgodni, a ne? Hm, no kakorkoli, letos smo se namenili na Krk. Presenečeni smo bili kako je to vbistvu "blizu". Vendar nismo še vedeli kaj nas čaka. Že doma smo vedeli v kateri kamp bomo šli. Nismo pa vedeli, da nam bodo načrti padli v vodo. Torej prišli smo v ta kamp in vprašali, če bi šli lahko pogledat. Chilly pravi, da se tega ne spominja; seveda, ko je pa celo pot drnjohal! Kje sem že ostala? Aja, že vem. No, odvrnili so nam da ni prostora. Čudno smo jih pogledali: "Kako, da ni prostora?" Ne, ni prostora je odvrnil stric. Niti za dva majhna šotora. Ura je bila že sedem in tako smo se odpravili naprej. Ustavili smo se v naslednjem kampu in povedali so nam isto. In nato še v treh kampih in povsod so rekli točno to kar v prvem. V zadnjem kampu, so nam preprosto odvrnili, da je cel otok zaseden. Tako smo se pri Baški obrnili in se namenili na trajekt. Gremo pa na Cres! Na trajekt smo čakali uro in pol. Torej do pol desetih. V čisti temi smo se odpeljali v prvi kamp, ki smo ga zagledali. Samo za prenočit. No, ja... Zjutraj se nam ni dalo seliti v drug kamp in tako smo samo prenesli šotore na boljšo parcelo (čisto ob morju :D ). Chilly je užival v senci, včasih je šel tudi do vode in zmočil tace... Ampak vreme nam je ponagajalo in tako smo že po 6 dneh (namesto po 14 dneh) spakirali in odšli... Ja, domov, kam pa!
In zdaj sedim doma in pišem te kolobocije, Chilly pa počiva v boxu. A, ne bomo ostali doma, seveda, da ne! Jutri zjutraj odpotujemo ... Nekam. Čez Vršič v Bovec in iz Bovca do Nadiže, če bova s Chillyjem pridna, pa še do Italije po kostim za pasjo razstavo. Torej nasvidenje čez en teden!
Lep pozdrav,
Ana&Chilly
Ni komentarjev:
Objavite komentar