No, pa smo spet doma...
Kot sem omenila že v prejšnem blogu smo se s Chillyjem 4 dni potepali naokoli. Imeli smo se odlično in na samih krasnih krajih smo bili! Lepa je tale naša Slovenija :)
Kot sem omenila že v prejšnem blogu smo se s Chillyjem 4 dni potepali naokoli. Imeli smo se odlično in na samih krasnih krajih smo bili! Lepa je tale naša Slovenija :)
1.dan
Okoli desetih smo se odpeljali od doma. Najprej smo se ustavili v štacuni (hihi, kot ponavadi :P), ker sta starša ugotovila, da jaz pravzaprav nimam nobenih normalnih superg, v katerih bi se dalo hoditi v hribe. Pa saj imam allstarke! Ampak ... pravzaprav sem se nekajkrat pri agilityju v allstarkah že skoraj ubila in tako sem si izbrala ene, ki celo niso tako odvratno grde. Chilly je med tem godrnjal v avtu.
Kmalu (kakor za koga) smo se vrnili v avto in čisto zares odšli. Peljali smo se čez Kranjsko goro in proti Vršiču. Malo pred "vrhom" Vršiča smo se ustavili in šli gledat neko Rusko kapelco. Chilly je ta čas izkoristil tako, da je temeljito prescal vsa bližnja drevesa. Da se ve čigavo je, a ne!
Ko smo se temeljito nagledali, nascali in napojili Chillyja smo spet sedli v avto in po ovinkih prilezli do vrha ceste. Spet smo parkirali, se preobuli v superge in odšli proti poštarskemu domu. Na poti do tja smo nekajkrat srečali ... Hm... velike bele pošasti, nam ljudem znane kot ovce. Moj ubogi pes se jih je strašansko bal in se od strahu skoraj polulal. Ni čisto vedel ali naj jih nalaja, se jim samo na nekaj kilometrov izogne, jih ugrizne ali se le prestrašeno skrije v moje naročje. Na koncu je izbral zadnjo možnost. A, kaj ko ga je firbčna ovca povohala kar iz naročja... Kadar na poti ravno ni bilo ovc je Chilly veselo skakal za raznoraznim mrčesom, grizel travo ali pa... ehm... scal vsepovsod naokoli. Pot do poštarskega doma res ni dolga, sploh pa če veš kaj te čaka zgoraj. Mmm, štruklji! Torej smo se napokali juhe in domačih štrukljev in odšli še do bližnjega kucla. No... in potem spet v avto in po ovinkih navzdol. Ker je bil Chilly pri kosilu kljub mojemu negodovanju deležen nekaj koščkov tega in onega, mu je postalo na ovinkih slabo in na zadnjem ovinku je izbruhal vse česar je bil tisti dan deležen. Potem so pa naju grdo gledali!
Prenočišče smo našli v Bovcu, kjer smo nato spali vse 3 noči.
2. dan
Prvo noč sem spala precej zanič. Starša sta pozabila vzeti še en šotor in tako sem morala spati skupaj z bratom. Ker pa je šotor precej majhen se ga zaradi dveh blazin ni dalo zapreti do konca in tako je Chilly celo noč rinil ven. Kar nekajkrat me je zbudil, ker je uspel v luknjo utakniti glavo, ven pa je ni mogel dati in tako je cvilil. Ali pa je videl kaj sumljivega in se začel dreti. Če pa že ne to, se je pa valjal po moji glavi, me grizel v nos, ali praskal po blazini. Grrr. Na koncu sem ga potlačila v spalko in ga pošteno nadrla. Najbrž je sprevidel da je heca dovolj, ker je nato v hipu zaspal.
Zjutraj smo se spet napokali v avto in se odpeljali proti Italiji. Po nov samopostavljiv šotor. K sreči smo iskano trgovino kmalu našli. Naju s Chillyjem je razveselilo dejstvo, da je tu za pse vstop dovoljen. Kupili smo nov šotor, nekaj drugih stvari in še en"šotor", ki ni šotor. Quetchina samopostavljiva jedilnica, soba, arafat... Nekaj uporabnega za pasje razstave pač. Mislim da nam bo v Trbovljah kar prav prišel. Ko smo s polnimi rokami nakupljenih stvari prišli ven, smo se z nekoliko bolj polnim prtljažnikom odpeljali nazaj proti Bovcu. Ustavili smo se v neki gostilni. Ko smo se že posedli za mizo nam je zaštekalo da je to neka fensi šmensi restavracija. Ampak bili smo pač lačni. Naročila sem rezance z gobami. Pač... mislila sem široke rezance v smetanovi omaki z gobami. Prinesli pa so nam mini kupček nečesa črnega. Zgledalo je bljaki. Črni rezanci iz tinte, z jurčki in hobotnico. Brkljala sem in bila čisto obupana; saj to ne more biti užitno! No... in pravzaprav res ni bilo ker sem kmalu našla črva. In še enega. In še dva. In... na koncu je na robu krožnika obležalo 5 kuhanih črvov. Samo zgroženo sem gledala. Seveda sem se pritožila. Chilly je bil čisto živčen. Spet so mi hoteli skuhati nekaj čudnega, tako da sem raje rekla, naj mi skuhajo čisto navadne špageete z paradižnikom in nič drugega. No, to je bilo pa končno nekaj užitnega. Haha! Hrana je bila bolj bjek kot ne... No, moji čisto navadni špageti so bili še najboljši. Cena pa taka da bi drugje lahko 2x ali celo 3x jedli.
Zjutraj smo se spet napokali v avto in se odpeljali proti Italiji. Po nov samopostavljiv šotor. K sreči smo iskano trgovino kmalu našli. Naju s Chillyjem je razveselilo dejstvo, da je tu za pse vstop dovoljen. Kupili smo nov šotor, nekaj drugih stvari in še en"šotor", ki ni šotor. Quetchina samopostavljiva jedilnica, soba, arafat... Nekaj uporabnega za pasje razstave pač. Mislim da nam bo v Trbovljah kar prav prišel. Ko smo s polnimi rokami nakupljenih stvari prišli ven, smo se z nekoliko bolj polnim prtljažnikom odpeljali nazaj proti Bovcu. Ustavili smo se v neki gostilni. Ko smo se že posedli za mizo nam je zaštekalo da je to neka fensi šmensi restavracija. Ampak bili smo pač lačni. Naročila sem rezance z gobami. Pač... mislila sem široke rezance v smetanovi omaki z gobami. Prinesli pa so nam mini kupček nečesa črnega. Zgledalo je bljaki. Črni rezanci iz tinte, z jurčki in hobotnico. Brkljala sem in bila čisto obupana; saj to ne more biti užitno! No... in pravzaprav res ni bilo ker sem kmalu našla črva. In še enega. In še dva. In... na koncu je na robu krožnika obležalo 5 kuhanih črvov. Samo zgroženo sem gledala. Seveda sem se pritožila. Chilly je bil čisto živčen. Spet so mi hoteli skuhati nekaj čudnega, tako da sem raje rekla, naj mi skuhajo čisto navadne špageete z paradižnikom in nič drugega. No, to je bilo pa končno nekaj užitnega. Haha! Hrana je bila bolj bjek kot ne... No, moji čisto navadni špageti so bili še najboljši. Cena pa taka da bi drugje lahko 2x ali celo 3x jedli.
Po kosilu smo odšli do reke Nadiže, k Napoleonovem mostu. Voda je bila precej hladna. Chilly je malo brodil po nizki vodi, jaz pa sem nekajkrat zaplavala. Chillyju je enkrat spodrsnilo s skale in padel je v vodo. Od presenečenja in strahu je imel oči kot krožnike. Hitro je splaval proti bregu in se potem pošteno povaljal po blatu. Kako je bil lep potem! Oči je rekel da ga sploh ne bo spustil v avto, Chilly pa je od navdušenja nad osvežilnimi učinki blata kar godel.
3.dan
Zjutraj smo se zapeljali do mesta in tam na klopci jedli rogljičke. Chilly je lovil drobtinice, češ lej kako sem lačen. Njaa, nad briketi se je pa samo zmrdoval. Naša zbirčna metka :P
Po zajtrku smo odšli na letališče, nato pa smo se prestavili k Soči. Najprej smo poležavali, nato pa smo se odločili da gremo še k izviru Soče. Chilly je tam ves navdušen skakal po strmi poti navzgor, jaz pa sem mu kar naprej utrujala s fotoaparatom. Sem pa res tečna! Izvir soče me je navdušil, res je zanimivo iz kakšne globoke luknje pride na plan.
Po zajtrku smo odšli na letališče, nato pa smo se prestavili k Soči. Najprej smo poležavali, nato pa smo se odločili da gremo še k izviru Soče. Chilly je tam ves navdušen skakal po strmi poti navzgor, jaz pa sem mu kar naprej utrujala s fotoaparatom. Sem pa res tečna! Izvir soče me je navdušil, res je zanimivo iz kakšne globoke luknje pride na plan.
Chillyja to mislim, da ni preveč ganilo, je bil pa ves zadovoljen da je na takem finem sprehodu.
4.dan
Zjutraj smo pospravili šotore in šli na zajtrk v mesto. Potem smo odtacali do avta in šli proti domu. Ustavili smo se pri trdnjavi Kluže in šli do vode. Wau, voda je bila čisto turkizna, res je bilo lepo. Kot v Narniji (: Moj ubogi lačni, sestradani in žejni pes (čeprav smo mu ponujali futer in vodo pred odhodom) je našel najbolj umazano lužo in jo pol popil še preden sem opazila... Samo upam, da mi ne bo jutri driskal. Potem pa je bil strašno firbčen in je skoraj padel v Sočo, ker je videl metulja. Odskakljali smo spet gor, pardon, Chilly je skakljal, mi pa sopihali od vročine. In smo šli čez Predel proti domu. Spotoma smo se ustavili še pri Rabeljskem jezeru. Luštno jezero, nekoliko manjše od Blejskega, z enim mini otočkom ob robu jezera. Voda je bila brrr.... mrzla. Ampak bilo je vroče in tako sem skočila noter. Chilly pa v jok. Prijela sem ga in ga odnesla do mini mini otočka čisto ob obali. Ampak uups. Padla sva oba v vodo in Chillyjeve oči so se spet spremenile v krožnike. No, ko sva končno uspela priti do otočka sem ga spustila da je malo vohljal. Itak se boji vode in ni mogel drugam. Sicer ga ne spuščam, ker mu je odpoklic še vedno španska vas. Tako pa se je navohljal, naskakal in nalaufal. Čez nekaj časa mu je ratalo dolgčas in mi je prinesel palico. Potem sva se šla pa igrico "vrži, deri se in me lovi". To zgleda tako da mu vržem palico potem pa jo on ucvre čim dalj od mene. Ko se je te igrice naveličal se je spomnil da se je fino dret na race. No, ampak na njegovo žalost sem mu hitro dokazala da to ni tako fino. Preostanek časa je preživel na sušenju... Ker pač ne sme moker v avto. Potem je čas hitro mineval in že smo spet sedeli v avtu in se vozili domov...
Zjutraj smo pospravili šotore in šli na zajtrk v mesto. Potem smo odtacali do avta in šli proti domu. Ustavili smo se pri trdnjavi Kluže in šli do vode. Wau, voda je bila čisto turkizna, res je bilo lepo. Kot v Narniji (: Moj ubogi lačni, sestradani in žejni pes (čeprav smo mu ponujali futer in vodo pred odhodom) je našel najbolj umazano lužo in jo pol popil še preden sem opazila... Samo upam, da mi ne bo jutri driskal. Potem pa je bil strašno firbčen in je skoraj padel v Sočo, ker je videl metulja. Odskakljali smo spet gor, pardon, Chilly je skakljal, mi pa sopihali od vročine. In smo šli čez Predel proti domu. Spotoma smo se ustavili še pri Rabeljskem jezeru. Luštno jezero, nekoliko manjše od Blejskega, z enim mini otočkom ob robu jezera. Voda je bila brrr.... mrzla. Ampak bilo je vroče in tako sem skočila noter. Chilly pa v jok. Prijela sem ga in ga odnesla do mini mini otočka čisto ob obali. Ampak uups. Padla sva oba v vodo in Chillyjeve oči so se spet spremenile v krožnike. No, ko sva končno uspela priti do otočka sem ga spustila da je malo vohljal. Itak se boji vode in ni mogel drugam. Sicer ga ne spuščam, ker mu je odpoklic še vedno španska vas. Tako pa se je navohljal, naskakal in nalaufal. Čez nekaj časa mu je ratalo dolgčas in mi je prinesel palico. Potem sva se šla pa igrico "vrži, deri se in me lovi". To zgleda tako da mu vržem palico potem pa jo on ucvre čim dalj od mene. Ko se je te igrice naveličal se je spomnil da se je fino dret na race. No, ampak na njegovo žalost sem mu hitro dokazala da to ni tako fino. Preostanek časa je preživel na sušenju... Ker pač ne sme moker v avto. Potem je čas hitro mineval in že smo spet sedeli v avtu in se vozili domov...
Hjaa, kar lepo je bilo. Prav škoda, da je počitnic že skoraj konec. Ta teden bom preživela doma, potem pa bo že spet šola. Pred tem pa še Trboveljska razstava. Se je že veselim!
Morda se vidimo tam...
Lep pozdrav,
Ana & Chilly
Beautiful Pictures!
OdgovoriIzbrišiReally awesome pics.
OdgovoriIzbrišihrana za pse